Včeraj sem končno naredil nekaj, kar sem odlašal že nekaj tednov. ‘Operi avto’ sem si napisal v opomnik že vsaj štirikrat, ampak vedno je nekaj prišlo vmes. Vreme, utrujenost, ali pa preprosto lenoba. Porem pa sem med vožnjo iz službe domov na semaforju opazil svoj odsev v izložbi in mi je bilo kar malo nerodno. Blato po blatniku, ptice so očitno našle svoj cilj na mojem vetrobranskem steklu, da o notranjosti ne govorim.
Pa sem si rekel, zdaj je čas, da si nehaš lagat. Operi avto. Takoj. Vtipkam v telefon ročna avtopralnica in najdem eno dobro ocenjeno avtopralnico v bližini. Odločim se, da se zapeljem kar takoj tja, če ne bo spet minil en teden, preden bom premaknil tazadnjo. Ko sem prišel tja, mi prijazen fant pove, da lahko tudi samo pustim avto, da bodo oni uredili vse. V tistem trenutku sem vedel, da sem prišel na pravo mesto.
Medtem ko sem pil kavo in malo brskal po socialnih omrežjih na telefonu, sem jih opazoval. Avto so prali natančno, počasi, ampak res dosledno. Dotaknili so se vsakega delčka. Notranjost, zunanjost, stekla, sedeži, celo platišča. Vse so spravili v red. In avto je bil gotov en, dva, tri. In ne samo hitro, tudi temeljito. Kar sem najbolj cenil je to, da nisem imel občutka, da sem samo številka. Moj avto je bil za njih pravi projekt.
Ko sem prevzel avto, ga skorajda nisem prepoznal. Spet je imel tisti svoj lesk, ki ga ima avto načeloma samo prvi teden po nakupu. In takrat sem si rekel, zakaj za vraga si odlašal s čiščenjem tako dolgo? Operi avto takrat ko vidiš, da avto to potrebuje. Ne čakaj, da te opomni odsev v trgovinski izložbi na semaforju.
Zdaj imam novo pravilo. Takoj ko si trikrat rečem ‘operi avto’, grem. Brez izgovorov. Ker zdaj vem, da mi na tem mestu ne bo treba storiti nič. Samo vsedem se na teraso bližnjega lokala in fantje naredijo vse namesto mene. …