Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj navdušen nad tem, kar včasih vržemo proč. A odkar imamo vrt, je kompostnik postal ena mojih najljubših stvari. Na začetku sem vanj metal samo ostanke sadja in zelenjave, bolj iz občutka, da je to eko. Sčasoma pa sem začel opažati, kako se ta razgradnja odpadkov počasi spreminja v nekaj koristnega.
Ko sem prvič uporabil domači kompost na gredici s solato, sem bil presenečen. Rastline so bile bujnejše, zemlja pa mehkejša in polna življenja. Nič ni bilo več tako suho in zbito kot prej. Zdaj poleg kuhinjskih ostankov dodajam tudi pokošeno travo, suhe liste in celo zdrobljene jajčne lupine.
Kompost ne pomeni le manj smeti, pomeni tudi manj umetnih gnojil, boljšo zemljo in občutek, da vračaš nekaj naravi. Postaneš bolj pozoren na to, kaj zavržeš. In najboljši del? Tisti prijeten vonj po zemlji, ko odpreš kompostnik in vidiš, da nekaj, kar bi prej končalo v smeteh, zdaj hrani nove rastline.
Odkar redno uporabljam kompost, sem tudi bolj pozoren na letne čase. Spomladi dodajam več svežih ostankov in pokošene trave, jeseni pa listje in ostanke obrezovanja. Pozimi počiva, a tudi takrat ga občasno premešam, da ostane zračen. Naučil sem se, da dober kompost ni naključje. Zahteva ravnovesje med zelenim (vlažnim) in rjavim (suhim) materialom, ter nekaj potrpežljivosti.
Zanimivo je tudi to, da ni uporaben samo za gredice. Uporabljam ga tudi za lončnice, sadike, pa celo kot osnovo za zastirko okoli rastlin. In vedno znova me preseneti, kako bogata in temna postane ta zemlja, brez dodatkov, brez kemije.
Sosedje me včasih vprašajo, kako to, da mi vrt tako lepo uspeva. Moj odgovor je preprost: dobra zemlja. In ta prihaja iz komposta. Ko enkrat vidiš razliko, se težko vrneš nazaj. Za marsikoga je kompost le kup odpadkov, meni pa je postal simbol kroženja in skrbi za zemljo, rastline in končno tudi zase. Vse se vrača, če le znaš počakati.…