3D modeliranje ni le tehnična veščina

Ko sem se prvič srečala s 3D modeliranje, sem bila prepričana, da gre za nekaj izredno zapletenega, kar je rezervirano za arhitekte ali oblikovalce z dolgimi leti izkušenj. Takrat sem imela le osnovno znanje o računalniških programih in občutek, da se spuščam v nekaj, kar me bo verjetno hitro preraslo. A vse se je začelo povsem preprosto – z željo, da bi naredila realističen model prostora, ki ga prenavljamo.

Prvi poskus je bil precej neroden. Uporabila sem brezplačen program, ki sem ga našla na spletu, in se lotila risanja sten. Že pri postavitvi prve sobe sem se zapletla, ker nisem razumela, kako delujejo osi in merila. A po nekaj urah klikanja in brskanja po vodičih sem začela dojemati osnovo: to ni samo risanje, ampak razmišljanje v prostoru.

Najbolj me je navdušilo, ko sem končno ustvarila prvi kos pohištva po svojih merah. Ni bil popoln. Robovi so bili preostri, tekstura lesa pa nenaravna, a občutek, da sem nekaj ustvarila iz nič, je bil neverjeten. Počasi sem začela eksperimentirati z bolj zahtevnimi oblikami, dodajanjem materialov in svetlobe. Ko sem prvič renderirala model in videla, kako realno lahko izgleda prostor, sem vedela, da sem ujeta.

3D modeliranje se mi je iz hobija hitro spremenilo v uporaben vsakodnevni opravek. Uporabila sem ga za načrtovanje postavitve pohištva, za prikaz idej sodelavcem pri projektu in celo za ustvarjanje vizualizacij izdelkov za spletno trgovino.

Seveda ni vedno enostavno. Včasih me frustrira, ko program zmrzne sredi dela, ali ko ure in ure popravljam detajl, ki ga na koncu skoraj nihče ne opazi. A to je del procesa. Zdaj razumem, da 3D modeliranje ni le tehnična veščina, ampak kombinacija ustvarjalnosti, potrpežljivosti in pripravljenosti na učenje iz napak.

Ko danes odprem svoj prvi projekt in ga primerjam z zadnjim, vidim ogromen napredek. In prav to me žene naprej. Občutek, da lahko z vsakim modelom ustvarim nekaj še bolj realističnega, še bolj svojega.